Teja Palko: Vloga žensk v mirovnih operacijah (esej)

strict warning: Only variables should be passed by reference in /home/mileni39/mirovne-operacije.si/httpdocs/modules/book/book.module on line 559.

Kljub temu da se zdi, da je današnja družba zelo liberalna in napredna se še vedno pojavljajo določeni stereotipi glede ženskih pripadnic v oboroženih silah ali njihovo sodelovanje v mednarodnih mirovnih operacijah in sodelovanje v pokonfliktni obnovi. Še vedno se predvideva, da določene naloge opravljajo samo moški in nekatere samo ženske. To se odraža tudi v konkretnih primerih na področjih kjer potekajo mirovne operacije, saj je v samo delovanje vključenih malo žensk, še manj pa uporabljajo za pokonfliktno obnovo lokalne prebivalke. Vojska je skozi zgodovino veljala kot najbolj tipična moška družbena institucija. Da lahko v mirovnih operacijah sodelujejo ženske, se morajo spremeniti predstave družbe same – vrednote in prepričanja.

Na vlogo žensk v mirovnih operacijah vplivajo demografski vzorci, saj ko število moških ne zadostuje povpraševanju za vojaško silo ali za ukvarjanje na civilni ravni so vpoklicane ženske, oziroma imajo večje možnosti, če se povečajo potrebe po pripadnikih v mirovnih operacijah. Pomembne so tudi karakteristike delovne sile. Večji kot je procent žensk med delovno silo, večja naj bi bila njihova zastopanost v vojski in mirovnih operacijah. Zastopanost žensk v mirovnih operacijah naj bi bila odvisna od gospodarskih dejavnikov. V obdobju visoke zaposlenosti obeh spolov imajo ženske večjo možnost služenja v mirovnih operacijah, kot pa če je brezposelnost visoka, kar pomeni da je večja pripravljenost služenja v vojski s strani moških. Eden pomembnejših dejavnikov je kultura. Enakost spolov je družbeno konstruirana. To pomeni, da družba določa do katere stopnje je katero delo primerno za določen spol. Večji kot je pomen delitev dela glede na spol v družbi, tem manjši je poudarek na individualnih razlikah in večja je zastopanost žensk v vojski in mirovnih operacijah. Pomembno je tudi kako določena kultura gleda na družinsko vlogo. Saj v marsikateri kulturi povezujejo ženske z družinskimi vrednotami in normami. V narodih kjer je značilno zavlačevanje oblikovanja družine je večja zastopanost s strani žensk. Vloga žensk je bila primarno povezana z rojevanjem in skrbjo za otroke, ne pa za bojevanje in z varnostjo povezanimi stvarmi. Bolj kot je družba tradicionalna manjša je verjetnost vstopa žensk v vojsko in sodelovanje v mirovnih operacijah (Segal 1995, 757–75). 

»Argumenti tradicionalistov opozarjajo, da so oborožene sile tradicionalno moško okolje, ki je bilo glede tega lete nedotakljivo. Z vstopom žensk v njihovo okolje je treba prilagoditi določena utečena pravila in spremeniti nekatere vzorce vedenja, hkrati pa se pojavi strah pred morebitno večjo uspešnostjo žensk« (Kontnik v Vuga, 2008b, 32). Obstaja več takšnih argumentov zakaj ženske niso primerne za naloge varovanj: moški naj bi ščitili ženske, z njihovo prisotnostjo se slabi moško tovarištvo, da so bolj ranljive in fizično šibke, na njih imajo učinki smrti večji vpliv, stroški prilagajanja opreme, vključenost žensk v vojsko bi lahko drugim državam delovala kot šibka, ljubezenske zveze, vprašanje materinstva, slabljenje kohezivnosti. To so seveda argumenti, ki so neposredno vezani na pripadnice vojske, ampak jih lahko prenesemo tudi na ostale civilne predstavnice ženskega spola, ki sodelujejo v mirovnih operacijah, saj je situacija zelo podobna.

»Glede na to, da imajo v mednarodnih mirovnih operacijah tradicionalno vidnejšo vlogo moški, je poudarjena vloga žensk tako pri preprečevanju konfliktov kot pokonfliktni stabilizaciji, in sicer med pripadnicami mirovnih sil ter lokalnimi prebivalkami. Pri tem je pomembno poudarit, da so lokalne ženske tiste, ki med spopadi oziroma vojno ostanejo doma in se ukvarjajo s težavami skupnosti ter tako med pokonfliktno obnovo prav one najbolj poznajo težave lokalnega okolja. Prav tako poznajo okoliščine dogodkov med spopadi in bi morale biti nepogrešljiv del pogajanj, pokonfliktne stabilizacije, obnove in rehabilitacije družbe« (Valenius v Vuga, 2008a, 24).

Z resolucijo 1325, ki jo je Varnosti svet sprejel leta 2000 so potrdili, da ženske igrajo pomembno vlogo pri preprečevanju in reševanju konfliktov v izgradnji miru in da je pomembno njihovo enakopravno sodelovanje in celostno vključevanje pri vseh prizadevanjih za ohranitev in spodbujanje miru in varnosti ter da je potrebno povečati njihovo vlogo pri sprejemanju odločitev. Ženske so pomembne tudi v operacijah kriznega odzivanja. Z novimi vlogami in nalogami oboroženih sil bo stopilo v ospredje tudi razumevanje socialnih razmerij v družbi (v mirovnih operacijah) in glede na to, da so ženske bolj dovzetne za ta vprašanja, bi to tudi lahko bila ena od ženskih prednosti pred moškimi. Ženske se lažje poistovetijo z drugimi ženskami in otroci v raznih problemih, ki so jih doživeli v času konfliktov. Sem spadajo primeri posilstva in druga grozodejstva, ki so značilna za vojno obdobje. Ženske igrajo pomembno vlogo v deželah, kjer prevladuje islam, saj moški načeloma ne smejo stopiti v kontakt s tamkajšnjimi predstavnicami ženskega spola. Ženske, ki sodelujejo na takšnih področjih dajejo domačinkam vzor in s tem ožijo tradicionalni pogled delitve dela med spoloma. »Ženske naj bi bile dojemljivejše za socialne probleme, zdravstvo in šolstvo ter zato primernejše za reševanje določenih tipov težav, na drugi strani pa naj bi bili moški tradicionalno bolj usmerjeni v ekonomske in varnostne teme« (Vuga, 2008a, 25). Kot je prikazano v knjigi Women and Nation-building, ženskam v Afganistanu manjka pismenost in izobrazba, nimajo zadostnih pravic, so pod kontrolo moških, ne smejo zapustiti svojih domov. (Bernard in drugi 2008, 21) Pri vseh teh naštetih dejavnosti pa lahko pomagajo ženske v mirovnih operacijah s tem, da kažejo enakopravnost med spoloma, s tem ko se udeležujejo v pokonfliktnih obnovah in različnih operacijah vzpostavljanja miru in varnosti ter odločanju. Ženske v mirovnih operacijah pomagajo zagotavljati zaščito in pomoč ženskam nekdanjih borcev med demobilizacijo in reintegracijo v civilno življenje. Pomagajo ženskam katerih možje so v zaporih. Odzivajo se na potrebe žrtev spolnega nasilja, kar vodi do večjega poročanja in ozaveščanja in do nižje stopnje takšnih dejanj. Kljub temu da so ženske še vedno v manjšini v vojski, pa v mirovnih operacijah sodelujejo v civilnih vlogah kot so zaposlovanje žensk, logistika, človekove pravice, informacije javnega značaja, institucionalna reforma, medicina, politični procesi in druge. Za nujnost sodelovanja žensk v mirovnih operacijah kažejo tudi posamezne statistike iz določenih predelov sveta, kjer so se dogajali konflikti. Kljub temu da se Združeni narodi in drugi z raznimi konvencijami, kot sta konvenciji 1325 iz leta 2000 in konvencija 1820 iz leta 2008 prizadevajo za enakopravnost spolov v vseh kategorijah in fazah mirovnih operacij, pa so podatki ZN narodov naslednji: okrog 10% oseb ki se pogajajo za mirovne operacije je žensk, manj kot 3% podpisnikov mirovnih sporazumov so ženske, nobena ženska do zdaj še ni bila imenovana kot mediator za mir v ZN, spolno nasilje povzroča spore in ohranja negotovost in ima gospodarsko, socialni, kulturni in medgeneracijski vpliv, ženske in otroci se ne počutijo varno, civilisti predstavljajo največjo skupino žrtev v vojnah, ženske in dekleta so uporabljene kot taktika za vojno maščevanje, poniževanje, ustrahovanje in kaznovanje (UNIFEM). Pomembnost sodelovanja žensk v mirovnih operacijah je torej zato, ker je večino prizadetih v oboroženih spopadih predstavljajo civilisti, ženske in dekleta pa so tarče spolnega nasilja. Kljub prizadevanju, da bi bila zastopanost žensk na vseh ravneh v nacionalnih, regionalnih in mednarodnih institucijah ter mehanizmih za preprečevanje, obvladanje in reševanje konfliktov enakovredna z moškim spolom je resnično daleč od želja. Za zagotovitev enakopravnosti spolov pri participaciji v pogajanjih, mirovnih sporazumih, premirjih, pri prepoznavanju specifičnih koristi spolov, in njihovo implementacijo, enakopravnost spolov v vodstvu mednarodnih operacij, pri načrtovanju in organizaciji, zahtevek po povečanju ženskih strokovnjakinj v mirovnih operacijah, osveščanje javnosti je podal Namibijski načrt (Deklaracija iz Windhoek-a). Resolucija varnostnega sveta ZN 1325 (2000) dopolnjuje ta načrt in ga naredi legalnega. V njem pozivajo k večji vključenosti žensk v preprečevanje in razreševanje konfliktov, poudarjajo dodatno zaščito žensk, ki so najbolj izpostavljene v konfliktih, pomoč v ponovni reintegraciji in rekonstrukciji. Poudarek je na mirovnih operacijah, medtem ko resolucija Varnostnega sveta ZN 1820 (2008) izpostavlja neenakopravnost spolov in se bolj osredotoča na vojaške operacije. ZN tudi podajo podatek da v mirovnih operacijah služi med uniformiranim osebjem 2.000 žensk, med civilnimi uslužbenci pa je žensk več kot 5.000.

V pogled sem vzela podatke glede žensk v mirovnih operacijah ZN. Leta 2001 je 27,6%, kar je bilo 1157 od 4186 civilnih uslužbencev žensk, ki so delale v mirovnih operacijah. Kar je bilo vsekakor več kot le dobri 3% uniformiranih žensk, ki so služile v vojski. Od leta 1970 se povečuje število civilnih uslužbenk na mirovnih operacijah. Pomembni so podatki za mirovno operacijo UNTAG v Namibiji (1989-90) kjer je bilo 60% profesionalnega osebja žensk, začetek mirovne operacije UNOMSA v Južni Afriki (1992-1994) kjer so ženske predstavljale 53% civilnih uslužbencev. Do leta 1993 je bila ena tretjina civilnih uslužbencev na vseh mirovnih operacijah ZN žensk. Kljub veliki udeležbi žensk pa je le majhen procent tistih, ki so bile na vodilnih položajih. Glede problema v enakopravnosti spola obstaja več različnih teorij. Ženske pa sodelujejo kot že rečeno v civilni policiji, pri nadzoru volitev, človekovih pravic, humanitarnih zadevah, informacijski tehnologiji, administraciji, pravnih, zdravstvenih in logistični zadevah. Obstaja pa nekakšna povezava med tem koliko žensk služi v nacionalni vojski in kolikšno število se jih nato vključi v mirovne operacije. (Leijenaar 2002)

Porter opozarja tudi, da niso vse ženske primerne za vzpostavljanje miru z mirnimi sredstvi, saj so v raznih državah po Afriki in drugod organizirane v oborožene sile ali gverilska bojevanja in se dejansko ne razlikujejo od moških. To je tudi dokaz, da se v vojni lahko tako kot vojaki tudi vojakinje izkažejo in da delitev na spol ni primerna. Zadnje desetletje so bile ženske in dekleta del oboroženih sil v 38 državah od 55 kjer so potekali notranji konflikti. Poudarja pa univerzalno vlogo žensk kot primernih oseb za mirno reševanje sporov, k miru naj bi prispevale z učenjem, gradnji skupnosti, razrešitvi konflikta in preprečitvi ponovne vzpostavitve nasilja, vodenje dialoga med sprtimi stranmi. Ženske naj bi bile tiste, ki po koncu vonje začnejo ponovno skupaj sestavljati koščke življenja. Njihova vloga pa naj bi bila delovanje v ozadju, saj niso na vodilnih funkcijah. (Porter 2007, 3–4)

Vloga žensk v mirovnih operacijah je torej odvisna od samega okolja in dojemanja družbe, mišljenja in norm, njene kulture, dojemanja kaj je legitimno in kaj ne, kaj je dovoljeno in katere službe lahko opravlja določen spol. Bolj kot so družbe tradicionalne, bolj so zaprte in bolj v nekem smislu konservativne do zmožnosti dela žensk v določenih poklicih in nalogah. Kljub temu, da obstajajo razni podatki, da so ženske sposobne in celo v nekaterih delih boljše opravljajo naloge v mirovnih operacijah, je delež žensk še vedno neenakovredno zastopan v pokonfliktnih obnovah, pogajanjih, dogovorih in reševanjih sporov. Ženske lahko pomagajo rešiti probleme in izvedeti informacije od domačink v bolj zaprtih okoljih in družbah kjer prevladujejo drugačne norme in druga vera kot je na primer islam, kjer je prepovedan stik moških z ženskami, kjer se pojavljajo velike razlike med enakovrednostmi spoloma. Ženske predstavnice v takšnih nalogah dajejo vzor domačim prebivalstvom. Imajo ključno vlogo pri reševanju njihovih problemov, ki so se zgodili v času oboroženih konfliktov in spopadov. Stik z lokalnimi ženskami je definitivno zelo pomemben, saj so bile ravno one doma na območju v času agresije in imajo ključne informacije o tem času, medtem ko so moški v večinoma sodelovali v vojni. Pomembnost žensk je, ker je večina agresije uperjena ravno proti ženskemu spolu in otrokom, torej civilnim prebivalcem. Zaščita žensk, otrok in civilnega prebivalstva je izražena v človekovih pravicah, ki so obče veljavna ter raznih konvencijah, ki so jih sprejeli Združeni narodi in druge organizacije. Države se trudijo zaščititi civilno sfero v vseh možnih pogledih, ampak še vedno obstajajo razlike med tem kar je napisano na papirju v raznih pogodbah in konvencijah v primerjavi z realnostjo.