Tjaša Lampret: Vloga spola v mirovnih operacijah (esej)

strict warning: Only variables should be passed by reference in /home/mileni39/mirovne-operacije.si/httpdocs/modules/book/book.module on line 559.

Sodelovanje v oboroženih silah je bilo skozi zgodovino v veliki meri v domeni moških. Vuga (2008b, 31) pravi, da se je s profesionalizacijo vojske situacija vsaj deloma spremenila. Ženskam je bilo omogočeno dokazati in pokazati svojo konkurenčnost na področju obrambnih sil. Pri tem pa so mnenja glede pozitivnih učinkov žensk v vojski še vedno deljena. Spraševanje o upravičenosti povečane vloge žensk znotraj oboroženih sil je vedno tudi odraz splošnih prepričanj o vlogi žensk v družbi. Podobne dileme se pojavijo tudi pri ženskah v mirovnih operacijah. V eseju bom z analizo in interpretacijo primarnih in sekundarnih virov odgovorila na vprašanje, kakšen je položaj žensk mirovnic v svetu in kaj, če sploh, se od njih pričakuje v mirovnem procesu. Pri tem mi bo kot osnova služila Resolucija Varnostnega sveta 1325. Njeno uresničevanje bom skušala ponazoriti s konkretnimi primeri o delovanju žensk v mirovnih operacijah in upoštevanju lokalnih žensk v mirovnem procesu.

Leta 2000 je Varnostni svet soglasno sprejel Resolucijo 1325 o vlogi žensk v mirovnih operacijah, kar je precej pomemben dosežek. Varnostni svet je namreč prvič v svoji zgodovini celotno razpravo posvetil vlogi žensk v oboroženih spopadih in pokonfliktni obnovi. Še večji pomen pa predstavlja dejstvo, da je resolucija kot dokument Varnostnega sveta splošno zavezujoča za vse države članice Združenih narodov (ZN) (Cohn, Kinsella in Gibbings 2004, 130–2). Resolucija države članice ZN poziva k večji zastopanosti žensk na vseh nivojih odločanja v zvezi s preprečevanjem in razreševanjem konfliktov (Resolucija 1325, 1. točka). To vključuje tudi povečano število žensk v operacijah ZN – tako v vojaški kot civilni komponenti (Resolucija 1325, 4. točka). Resolucijo bi lahko uvrstili v del širših aktivnosti ZN, t. i. gender mainstreaming, ki pomeni stalno ocenjevanje učinkov zakonodaje, politik in programov ZN na moške in ženske. Izkušnje moških in žensk naj bi bile upoštevane tako v fazi oblikovanja in implementacije kot tudi v fazi ocene politik s ciljem uveljavitve enakosti spolov (Cohn, Kinsella in Gibbings 2004, 134).

Resolucija 1325 tako ženske ne postavlja zgolj v vlogo žrtev konfliktov, čeprav poziva tudi h končanju in preganjanju spolnega nasilja (Resolucija 1325, 10. in 11. točka), ampak jim namenja vlogo aktivnih udeleženk v mirovnem procesu. Pri tem pa je najpomembnejše vprašanje implementacije zahtev v resoluciji. ZN so akcijski načrt o implementaciji sprejeli leta 2005, nacionalne akcijske načrte pa so doslej sprejele tudi Velika Britanija, Danska, Švedska, Norveška, Fidži, Kanada in Avstrija. Nekaj držav se je povezalo v skupino Prijatelji 1325, ki si je zadala nalogo promocije uresničevanja resolucije na globalni ravni. Doslej je bilo uresničevanje resolucije s strani ZN precej nesistematično. Problem predstavlja nezadostno financiranje vprašanj, povezanih z vlogo spola. Leta 2005 je imelo deset od osemnajstih mirovnih operacij ZN tudi osebje, ki je bilo zadolženo za naloge glede spola, določene misije so imele poseben mandat za zaščito žensk in otrok (npr. Timor Leste, Afganistan, Burundi). Vprašanj žensk se je Varnostni svet dotaknil v resolucijah o Darfurju in Demokratični republiki Kongo (Binder, Lukas in Schweiger 2008, 26–7). Vendar pa se pri omenjenih resolucijah spet kaže problem stereotipne predstave žensk kot žrtev. Zato se predvsem nekatere nevladne organizacije trudijo emancipirati lokalne prebivalke. Znotraj ZN organizacija Women's International League for Peace and Freedom širi informacije o Resoluciji 1325 lokalnim ženskim organizacijam, nevladne organizacije se zavzemajo za prevod resolucije v čim več jezikov, kar bi izdatno pripomoglo k večji osveščenosti (Cohn, Kinsella in Gibbings 2004, 133).

Z oblikovanjem mirovnih operacij z razširjenim mandatom, ki poleg vojaških zajema tudi širok spekter civilnih nalog, se je pojavila priložnost za povečano vlogo žensk. S tem pa se hkrati utrjuje delitev dela na moške in ženske naloge – v vojaški komponenti je žensk še vedno za vzorec (Olsson 2000, 1–2). Pri tem je ključnega pomena vprašanje, ali so ženske primerne za opravljanje najzahtevnejših bojnih nalog. Vuga (2008a, 32) meni, da vprašanje fizične in psihične vzdržljivosti ni stvar spola, ampak vsakega posameznika posebej. Prav tako s študijami ni mogoče dokazati, da vstop žensk v praviloma moško okolje slabi kohezivnost enote (ibidem). Tudi sama sem mnenja, da pri bojnih nalogah ni potrebno delati razlik na osnovi spola. Vsak, ki zadosti predpisanim pogojem, je dokazal svoje sposobnosti in bo lahko zadovoljivo opravljal naloge. Res je, da bi tu lahko problem predstavljala pretirana zaščitniška drža moških kolegov, a če se ženska pri nalogi dokaže, to spremeni še tako trdovratne moške predsodke o ženski šibkosti.

Na število žensk v vojaški komponenti mirovnih operacij vpliva tudi njihov status znotraj oboroženih sil držav članic, ki pošiljajo vojaške enote. Podatki kažejo prevlado moških. V letih 1957–1989 je bilo v vojaškem delu mirovnih operacij 0,1 % žensk, leta 1993 pa 1, 7 %. Največji odstotek je imela misija UNMOSIL v Sierra Leoneju – 4 % in pa leta 1999 UNDOF na Golanski planoti – 3,6 %. UNBIH v Bosni npr. v vojaški komponenti sploh ni imela žensk (Olsson 2000, 2–3). V administrativnem delu mirovne misije je slika povsem drugačna. Odstotek žensk ponekod presega 50 %. Vendar pa tudi tu najvišje položaje zasedajo moški. V vsej zgodovini mirovnih operacij sta bile le dve posebni odposlanki generalnega sekretarja ZN ženski (Olsson 2000, 5–6). To spet odraža delitev moči v družbi. Najvišje položaje v javni sferi življenja še vedno zasedajo moški. In podoben vzorec nakazujejo tudi mirovne operacije. Potrebno je preiti od besed k dejanjem. Ne obstaja namreč nobena logična razlaga, ki bi dokazovala, da ženske niso sposobne opravljati nalog na najvišjih položajih.

Pri vlogi žensk v mirovnih operacijah je velikokrat govora o tem, da prinesejo drugačen pristop v moško okolje. V nekaterih tradicionalnih teorijah se jim zaradi biološke vloge matere pripisuje prirojena miroljubnost. Če odmislimo stereotipne predstave, pa lahko ženske vplivajo na pozitiven odnos z lokalnim okoljem in pomagajo travmatiziranim žrtvam spolnega nasilja v konfliktu. Poleg tega v nekaterih islamskih državah ženskam ni dovoljeno govoriti z moškimi (Vuga 2008b, 24). Olsson (2000, 10) opozarja, da je potrebno upoštevati položaj žensk v lokalnem okolju. Ženske mirovnice bi bile lahko razumljene tudi kot provokacija. Velikokrat se pojavi mnenje, da ženske hitreje navežejo pristnejše stike z lokalnim prebivalstvom. To so potrdili tudi moški predstavniki misije v Libanonu. Nek pripadnik misije na Kosovu je opisal situacijo, v kateri se je zaradi svojega spola počutil nemočnega, ženski pripadnici misije pa je zgolj s svojo prisotnostjo uspelo pomiriti dve prestrašeni deklici ob spopadih. V določenih primerih je pomembna tudi etnična pripadnost. Lokalne ženske na misiji v Eritreji/Etiopiji so bolj zaupale mirovnicam iz Gane in Kenije kot Evropejkam (Valenius 2007, 515).

Po drugi strani pa vprašanje žensk v mirovnih operacijah sproža vprašanje odnosov z njihovimi moškimi kolegi. Tu gre za kočljivo vprašanje prostitucije, katerih uslug naj bi se v prostem času posluževali moški. Ženske pripadnice misije v Bosni in Hercegovini so se od tega problema ogradile in se v prostem času niso družile z moškimi kolegi (Valenius 2007, 515). Kočljivi so lahko tudi odnosi med moškimi in ženskami v bazi. V finski bazi na Kosovu kodeks obnašanja prepoveduje spolne odnose med pripadniki misije, prav tako tudi nežne dotike in znake naklonjenosti. Prepovedano je zadrževanje v prostorih nasprotnega spola. Pripadniki in pripadnice misije vidijo v tem nekatere pozitivne stvari, predvsem Švedom, ki so prav tako nastanjeni v isti bazi, pa se določene stvari zdijo preveč konzervativne. Neka Švedinja je v prostorski ločenosti moških in žensk videla ustvarjanje dojemanja ženskih pripadnic kot prepovedanega sadeža (Valenius 2007, 516–7).

Pri vlogi spola v mirovnih operacijah je velikega pomena tudi vključevanje lokalnih žensk v pokonfliktno obnovo. Resolucija 1325 tako predvideva tudi sodelovanje lokalnih žensk v mirovnem procesu in zagotavljanje njihovih pravic pri ustavnih in volilnih reformah na pokonfliktnih območjih (Resolucija 1325, 8. točka). Izkušnje iz Salvadorja in Sierra Leoneja pričajo o pomembni vlogi žensk pri reintegraciji in rehabilitaciji in to kljub omejeni podpori nacionalnih oblasti in mednarodnih organizacij. V Indiji so na primer ženske pomagale v pogajanjih med sprtimi stranmi (Onyejekwe 2005, 279).

Pomembna vloga žensk se je pokazala tudi v konfliktu v Ugandi. V času oboroženih spopadov se namreč začnejo krhati nekatere tradicionalne vloge. Ženske postanejo glava družine, nekatere se tudi borijo v vojni. Ugandske ženske so bile v času spopadov žrtve spolnega nasilja. Da bi zaščitile sebe in svoje družine, so se nekatere pridružile vladnim oboroženim silam. Prav tako so oblikovale skupine za pomoč žrtvam. Njihova vpletenost v mirovna pogajanja pa je še vedno omejena, prisotne so na neformalnih sestankih ob robu glavnih pogajanj. V Ugandi izjemo predstavlja vodja glavne uporniške skupine, ki je ženska. Uspelo ji je izpogajati osnutek mirovnega sporazuma z vlado in tako omejiti trpljenje lokalnega prebivalstva (Binder, Lukas in Schweiger 2008, 29–30). A takšne situacije so bolj izjema kot pravilo. Tudi mednarodna prisotnost v obliki mirovnih operacij velikokrat ignorira lokalne ženske. To bi se moralo spremeniti, saj ženske tudi v tradicionalnih družbah igrajo pomembno neformalno vlogo in dobro poznajo situacijo. Ženske na Kosovu so se na primer pritoževale, da v programu Kosovo Women's Initiative, katerega cilj je bila rehabilitacija travmatiziranih žensk in povečanje enakosti spolov, Komisariat ZN za begunce ni v zadostni meri upošteval predlogov lokalnih ženskih organizacij (Kalungu–Banda 2004). Smet (2009, 157–8) opozarja še na en problem. Pri izrabljanju otrok v oboroženih spopadih večina pomisli na fantke, vendar so žrtve tudi deklice, ki jih uporabljajo tako za bojevanje kot za spolne sužnje. V državljanski vojni v Sierra Leoneju je bilo med ugrabljenimi otroki 25 % deklic, katerih precejšen del je bil kasneje izključen iz programov razorožitve, demobilizacije in reintegracije. Poleg tega so bili demobilizacijski kampi za otroke v bližini tistih za odrasle, kar je prejšnjim izkoriščevalcem omogočalo dostop do deklic in nadaljevanje nasilja.

Pereče so tudi obtožbe o spolnem nadlegovanju mirovnikov, ki na primer v begunskih taboriščih zahtevajo spolne odnose v zameno za hrano ali pa se zapletajo z ženskami, ki so jih v prostitucijo prisilile lokalne tolpe. Generalni sekretar ZN je napovedal nično toleranco za zlorabe (Onyejekwe 2005, 278). Resolucija Varnostnega sveta 1820 je obsodila spolne zlorabe mirovnikov in države pozvala k preventivnem ukrepanju s pomočjo usposabljanj (Resolucija 1820, 7. točka).

Vloga spola v mirovnih operacijah je tesno povezana s splošnimi predstavami o spolu v družbi. Res je, da med moškimi in ženskami obstajajo tudi biološke razlike, kot je na primer fizična moč, a to še ne pomeni, da morajo biti v nekaterih družbenih sferah moškim podrejene. Kultura poleg tega ženskam pripisuje kup vrednostno slabših lastnosti kot moškim – pasivnost, čustvenost, ustrežljivost ipd. Če takšno stanje preslikamo na oborožene spopade, vidimo, da so ženske v veliko primerih izključene iz mirovnega procesa in žrtve spolnih zlorab. Varnostni svet je z Resolucijo 1325 pozval k večji vlogi žensk na vseh ravneh odločanja. Implementacija je doslej prinesla mešane učinke. Na strani mirovnih operacij ženske še vedno v večji meri opravljajo civilne naloge, njihovo število v vojaški komponenti pa je zelo nizko. K temu dejstvu sicer lahko prispeva materinska vloga, ki ženske odvrne od nevarnejših bojnih nalog, a vseeno bi bilo potrebno vse kandidate, ki izpolnjujejo vstopne pogoje, obravnavati enako. Nadalje so ženske v vojski, ki odstopajo od stereotipnih predstav, izpostavljene številnim predsodkom. Tudi javno mnenje ni vedno naklonjeno ženskam v vojski. Po drugi strani pa tudi ženske v civilni komponenti mirovnih operacij ne zasedajo najvišjih položajev. Biti mirovnica je torej v vseh pogledih poseben izziv. Še večji izziv pa za lokalne ženske v konfliktu predstavlja sodelovanje v mirovnih pogajanjih in pokonfliktni obnovi. Njihov doprinos je še vedno neformalen, ob robu formalnih pogajanj. Tudi mednarodne organizacije in misije, ki imajo poseben mandat za reševanje vprašanj spola, ne upoštevajo vedno mnenja lokalnih žensk. Resolucije Varnostnega sveta in dejavnost ZN na splošno se torej trudita izboljšati stanje, a do enakosti spolov je še precej dolga pot, ki pa je odvisna tudi od močno zakoreninjenih družbenih norm.